V zadnjih dneh meseca decembra pogledam na telefon
Romantiziranje in želja, da bi kot fotografa lahko letela čez ocean in tam fotografirala poroko se je zdela daleč in nedosegljiva. Če bi nama nekdo rekel, da bova v zadnjih dneh lanskega leta odprla Instagram in najprej začudeno, nato navdušeno pogledala na telefon in zagledala vprašanje, če bi fotografirala poroko v ZDA bi se verjetno smejala in nato to idejo romantizirala še naprej.
Pa vendar se je zgodilo natanko to. Z velikim navdušenjem sva pograbila idejo in dokler po e-pošti niso prišle še letalske karte, si v resnici potihem sploh nisva priznala, da bova v ZDA res odšla. Z Ano sva letela že marsikam, a čez ocean, z največjim potniškim letalom na svetu še nikoli. Z navdušenjem sva čakala dan, ki je bil v koledarju označen kot “Let v: Los Angeles (LH 456)”.
Priznava, vse to navdušenje je na trenutke spremljala rahla napetost, kljub vsemu je pojem “Amerika” širok, dolg in obširen kot…no…”Amerika”. Pred potjo sva uredila ESTA, priskrbela sva si potni list, uredila plačilna sredstva, ki jih bova v ZDA uporabljala (Maestro kartice odpadejo, gotovina v 75% tudi, kar pomeni, da mora biti limit na MasterCard-u dovolj visok, da se ne snideš z brezdomci pod enem izmed mostov). Kmalu pa sva ugotovila, da potrebujeva tudi večje kovčke. Po nekaj dneh intenzivnega urejanja logistike sva bila pripravljena za na pot!
Dunaj - Los Angeles
Najina pot se je začela z odhodom na Dunaj, kjer sva tudi prenočila, saj sva na letališču morala biti v zgodnjih jutranjih urah. Z Dunaja sva nato letela v Frankfurt, kjer sva se osupla nad velikostjo letališča v Frankfurtu vkrcala na težko pričakovani let z AirBus A380. Zelo verjetno sva izgledala kot dva mala otroka pred izložbo z igračami. Pa se potovanje še dobro ni začelo.
Po skoraj tri urni zamudi zaradi težave z zavorami smo dodobra zasedeni zapustili Evropo! ZDA prihajava. Po desetih urah in pol leta sva stopila na tla na drugi strani sveta. Navdušena in v pričakovanju kaj se nahaja onkraj meja letališča!
Že ob vstopu v ZDA ugotoviš, da se tu stvari delajo drugače, kot si navajen. Za vstop v državo in omejitvijo migracij mora vsak na meji odgovoriti na nekaj vprašanj, ki ti jih zastavi carinik oz. border partol officer. Z Ano sva ugotovila, da jih zanima predvsem če si imaš namen poiskati službo (ne posel, če si lastnik podjetja v Sloveniji in greš na sestanek s poslovnim partnerjem, to jih načeloma ne zanima) v njihovi državi, kar jim še posebej ni všeč. Na sploh jih zanima kaj točno boš počel v njihovi državi in kdaj se vračaš, kje boš stanoval, s kom se boš sestal. Ker sva z Ano delovala dovolj nedolžno, sva kaj hitro prišla čez mejo in carino. Sledil je nakup SIM kartice z neomejenim paketom internetnih podatkov, nato pa sva zakorakala skozi vrata mednarodnega terminala Los Angeleškega letališča!
Kljub temu, da je bila ura v Sloveniji tri zjutraj, sva se drug drugemu smejala in z navdušenjem opazovala vse kar je bilo pred nama. Ogromno cesto, značilne ameriške avtobuse, velike avtomobile, gostoto prometa pred terminalom. Vse je bilo novo.
Na letališču sva prevzela avto, ki naju je že čakal in se odpravila na zaslužen počitek v hotel.
V zadnjih dneh meseca decembra pogledam na telefon
Romantiziranje in želja, da bi kot fotografa lahko letela čez ocean in tam fotografirala poroko se je zdela daleč in nedosegljiva. Če bi nama nekdo rekel, da bova v zadnjih dneh lanskega leta odprla Instagram in najprej začudeno, nato navdušeno pogledala na telefon in zagledala vprašanje, če bi fotografirala poroko v ZDA bi se verjetno smejala in nato to idejo romantizirala še naprej.
Pa vendar se je zgodilo natanko to. Z velikim navdušenjem sva pograbila idejo in dokler po e-pošti niso prišle še letalske karte, si v resnici potihem sploh nisva priznala, da bova v ZDA res odšla. Z Ano sva letela že marsikam, a čez ocean, z največjim potniškim letalom na svetu še nikoli. Z navdušenjem sva čakala dan, ki je bil v koledarju označen kot “Let v: Los Angeles (LH 456)”.
Priznava, vse to navdušenje je na trenutke spremljala rahla napetost, kljub vsemu je pojem “Amerika” širok, dolg in obširen kot…no…”Amerika”. Pred potjo sva uredila ESTA, priskrbela sva si potni list, uredila plačilna sredstva, ki jih bova v ZDA uporabljala (Maestro kartice odpadejo, gotovina v 75% tudi, kar pomeni, da mora biti limit na MasterCard-u dovolj visok, da se ne snideš z brezdomci pod enem izmed mostov). Kmalu pa sva ugotovila, da potrebujeva tudi večje kovčke. Po nekaj dneh intenzivnega urejanja logistike sva bila pripravljena za na pot!
Dunaj - Los Angeles
Najina pot se je začela z odhodom na Dunaj, kjer sva tudi prenočila, saj sva na letališču morala biti v zgodnjih jutranjih urah. Z Dunaja sva nato letela v Frankfurt, kjer sva se osupla nad velikostjo letališča v Frankfurtu vkrcala na težko pričakovani let z AirBus A380. Zelo verjetno sva izgledala kot dva mala otroka pred izložbo z igračami. Pa se potovanje še dobro ni začelo.
Po skoraj tri urni zamudi zaradi težave z zavorami smo dodobra zasedeni zapustili Evropo! ZDA prihajava. Po desetih urah in pol leta sva stopila na tla na drugi strani sveta. Navdušena in v pričakovanju kaj se nahaja onkraj meja letališča!
Že ob vstopu v ZDA ugotoviš, da se tu stvari delajo drugače, kot si navajen. Za vstop v državo in omejitvijo migracij mora vsak na meji odgovoriti na nekaj vprašanj, ki ti jih zastavi carinik oz. border partol officer. Z Ano sva ugotovila, da jih zanima predvsem če si imaš namen poiskati službo (ne posel, če si lastnik podjetja v Sloveniji in greš na sestanek s poslovnim partnerjem, to jih načeloma ne zanima) v njihovi državi, kar jim še posebej ni všeč. Na sploh jih zanima kaj točno boš počel v njihovi državi in kdaj se vračaš, kje boš stanoval, s kom se boš sestal. Ker sva z Ano delovala dovolj nedolžno, sva kaj hitro prišla čez mejo in carino. Sledil je nakup SIM kartice z neomejenim paketom internetnih podatkov, nato pa sva zakorakala skozi vrata mednarodnega terminala Los Angeleškega letališča!
Kljub temu, da je bila ura v Sloveniji tri zjutraj, sva se drug drugemu smejala in z navdušenjem opazovala vse kar je bilo pred nama. Ogromno cesto, značilne ameriške avtobuse, velike avtomobile, gostoto prometa pred terminalom. Vse je bilo novo.
Na letališču sva prevzela avto, ki naju je že čakal in se odpravila na zaslužen počitek v hotel.
Ker sva imela do poroke še en dan, sva se odpravila na hitro raziskovanje Los Angelesa. Zapeljala sva se na Beverly Hills in se sprehodila po slavni ulici kjer nakupujejo slavni – Rodeo Drive. Ker Ana ni srečala Kevina Harta, ki bi nama častil kosilo, sva se odpravila na ogled Santa Monica Pier in Santa Monica Beach.
Oglej si celotno poročno zgodbo s fotografiranja po ZDA
Oglej si celotno poročno zgodbo s fotografiranja po ZDA
Poročni dan - Temecula
V popoldanskih urah sva se odpravila proti eno uro oddaljeni Temeculi, ki leži nekje na sredini med Los Angelesom in San Diegom.
Napočil je težko pričakovan dan najine prve čezoceanske poroke. Šlo je za manjši intimen civilni obred, ki je bil v nekaterih točkah podoben slovenskemu, a se nama je zdel bolj prijeten. Matičarka ni razlagala pravil zakonske zveze, zaljubljenca pa sta si izpovedala ljubezen, kot je to navada na slovenskem cerkvenem delu poroke.
Poročni dan - Temecula
V popoldanskih urah sva se odpravila proti eno uro oddaljeni Temeculi, ki leži nekje na sredini med Los Angelesom in San Diegom.
Napočil je težko pričakovan dan najine prve čezoceanske poroke. Šlo je za manjši intimen civilni obred, ki je bil v nekaterih točkah podoben slovenskemu, a se nama je zdel bolj prijeten. Matičarka ni razlagala pravil zakonske zveze, zaljubljenca pa sta si izpovedala ljubezen, kot je to navada na slovenskem cerkvenem delu poroke.
Sledilo je družinsko ter portretno fotografiranje v parku z ribnikom. Na tej točki sva opazila, kakšno srečo imamo slovenci, saj imamo na majhnem območju tako veliko raznolikih kotičkov za fotografiranje.
Sledilo je družinsko ter portretno fotografiranje v parku z ribnikom. Na tej točki sva opazila, kakšno srečo imamo slovenci, saj imamo na majhnem območju tako veliko raznolikih kotičkov za fotografiranje.
Po obredu smo odšli v eno najboljših vinskih hiš v Kaliforniji, Falkner Winery, kjer smo po izvrstnem kosilu naredili nekaj portretnih fotografij.
Po obredu smo odšli v eno najboljših vinskih hiš v Kaliforniji, Falkner Winery, kjer smo po izvrstnem kosilu naredili nekaj portretnih fotografij.
Temecula - San Diego - Highway 1 - San Francisco
Naslednji dnevi so bili eni najboljših v najinem življenju. Če poznate občutek, ko ne želiš da dan mine, ampak veš, da bo jutrišnji dan vsaj tako dober, če ne še boljši.
Po poroki sva zjutraj odšla v San Diego Sea World, kjer sva si ogledala ogromno prelepih živali. Od kitov ork, delfinov, morskih levov, vider, pingvinov, Beluga kitov, želv, flamingov in še bi lahko naštevala. Ogledala sva si tudi kar nekaj “showov”, v katerih so glavne zvezde prav živali s sea worlda. Naj omeniva, da Sea world ni ZOO, kjer bi bile živali v ujetništvu, ampak gre za organizacijo po celi ZDA, ki se bori z reševanjem ogroženih vrst ter živali, ki so poškodovane pri naravnih nesrečah (n.p.r. razlitjih nafte). Vsaka vstopnina je namenjena in gre direktno v sredstva namenjena pomoči živalim. Vsaka žival v Sea Worldu ima dodeljenega skrbnika, ki se ji posveti in zanjo skrbi. Živali v Sea Worldu pa so tiste, ki so bile rešene in jih niso morali izpustiti v divjino, saj ne bi preživele. Tako so ostale tu in za njih lepo skrbijo.
Temecula - San Diego - Highway 1 - San Francisco
Naslednji dnevi so bili eni najboljših v najinem življenju. Če poznate občutek, ko ne želiš da dan mine, ampak veš, da bo jutrišnji dan vsaj tako dober, če ne še boljši.
Po poroki sva zjutraj odšla v San Diego Sea World, kjer sva si ogledala ogromno prelepih živali. Od kitov ork, delfinov, morskih levov, vider, pingvinov, Beluga kitov, želv, flamingov in še bi lahko naštevala. Ogledala sva si tudi kar nekaj “showov”, v katerih so glavne zvezde prav živali s sea worlda. Naj omeniva, da Sea world ni ZOO, kjer bi bile živali v ujetništvu, ampak gre za organizacijo po celi ZDA, ki se bori z reševanjem ogroženih vrst ter živali, ki so poškodovane pri naravnih nesrečah (n.p.r. razlitjih nafte). Vsaka vstopnina je namenjena in gre direktno v sredstva namenjena pomoči živalim. Vsaka žival v Sea Worldu ima dodeljenega skrbnika, ki se ji posveti in zanjo skrbi. Živali v Sea Worldu pa so tiste, ki so bile rešene in jih niso morali izpustiti v divjino, saj ne bi preživele. Tako so ostale tu in za njih lepo skrbijo.
Naslednji dan je sledila vožnja po eni najbolj slikovitih cestah na svetu. Od San Diega sva do San Francisca želela priti po avtocesti 1 (Highway 1). Vrhunec potovanja bi moral biti Big Sur, a nama je Googlova navigacija že od začetka pot do SF splanirala pravzaprav po ne slikoviti avtocesti 101. Po začetni zmedenosti, sva ugotovila, da po Highway 1 sploh ne moreva priti do SF, saj naj bi cesto zasul plaz. Luka je samozavestno trdil, da bodo en plaz v tem času, ko midva prideva tja že sanirali in tako sva ročno splanirala pot po pacifiški avtocesti.
Verjetno nama ni potrebno posebej poudarjati, da plazu niso sanirali, midva pa sva se odločila, da se bova po Highway 1 peljala do kamor bo šlo, konec konev sva za to rezervirala cel dan. Tako sva se odločila, da se bova obrnila, ko prideva do plazu (cesta je bila zasuta že pol leta, plazu pa ne bodo tako hitro sanirali, saj vedno pade na cesto nov, ob vsakem večjem dežju).
Naslednji dan je sledila vožnja po eni najbolj slikovitih cestah na svetu. Od San Diega sva do San Francisca želela priti po avtocesti 1 (Highway 1). Vrhunec potovanja bi moral biti Big Sur, a nama je Googlova navigacija že od začetka pot do SF splanirala pravzaprav po ne slikoviti avtocesti 101. Po začetni zmedenosti, sva ugotovila, da po Highway 1 sploh ne moreva priti do SF, saj naj bi cesto zasul plaz. Luka je samozavestno trdil, da bodo en plaz v tem času, ko midva prideva tja že sanirali in tako sva ročno splanirala pot po pacifiški avtocesti.
Verjetno nama ni potrebno posebej poudarjati, da plazu niso sanirali, midva pa sva se odločila, da se bova po Highway 1 peljala do kamor bo šlo, konec konev sva za to rezervirala cel dan. Tako sva se odločila, da se bova obrnila, ko prideva do plazu (cesta je bila zasuta že pol leta, plazu pa ne bodo tako hitro sanirali, saj vedno pade na cesto nov, ob vsakem večjem dežju).
Kljub začetni oblačnosti in skeptičnosti ali se je po oblačni pacifiški obali sploh smiselno voziti, se naju je vreme končno usmililo. Ne le vreme, pred nama so se odprli pravljični razgledi, sonce in neskončne ceste.
Ker je Luka pravi “car guy” pa so bili posebej dobrodošli široki razgledi ter odsotnost policije, kar je še kako izkoristil.
Kmalu sva opazila, da avtomobilu zmanjkuje bencina. ZDA niso kot sva navajena in hitro nama je postalo jasno, zakaj se nekateri prevažajo s kantico bencina v avtomobilu. ZDA je ogromna, dolga, ceste pa povezujejo mesta, ki so zelo oddaljena. Kljub temu, da ceste so, na veliko slednjih ni niti signala, sanitarje oz. počivališča pa niso nič drugega kot sanitarije in nekaj avtomatov s prigrizki. Bencinske črpalke so le v mestih.
Kljub začetni oblačnosti in skeptičnosti ali se je po oblačni pacifiški obali sploh smiselno voziti, se naju je vreme končno usmililo. Ne le vreme, pred nama so se odprli pravljični razgledi, sonce in neskončne ceste.
Ker je Luka pravi “car guy” pa so bili posebej dobrodošli široki razgledi ter odsotnost policije, kar je še kako izkoristil.
Kmalu sva opazila, da avtomobilu zmanjkuje bencina. ZDA niso kot sva navajena in hitro nama je postalo jasno, zakaj se nekateri prevažajo s kantico bencina v avtomobilu. ZDA je ogromna, dolga, ceste pa povezujejo mesta, ki so zelo oddaljena. Kljub temu, da ceste so, na veliko slednjih ni niti signala, sanitarje oz. počivališča pa niso nič drugega kot sanitarije in nekaj avtomatov s prigrizki. Bencinske črpalke so le v mestih.
Cene bencina so v ZDA proste, kar pomeni, da se črpalke same odločijo o ceni bencina. Cene se gibljejo od 2,3$ do 4,5 $ na galon. Le v treh primerih naj bi dosegle oz. presegle 5$.
Ker je bilo potrebno najin avto napolniti z bencinom sva našla vas in se ustavila na črpalki. Ker sva prava Gorenjca sva kaj hitro opazila, da je cena bencina narazumno draga in Luka je nekaj kilometrov (oz. milj) naprej našel še eno. Bila sva prepričana, da bo tam bencin cenejši.
Peljeva se dalje, vmes nama popolnoma zmanjka signala, bencina pa je vedno manj. Luka živčno pogleduje na števec, za nazaj nimava več dovolj bencina, pred nama je plaz (tisti plaz, kjer se bova obrnila)! Ali je črpalka pred plazom? Če ni, sva mrzla.
Prispeva v zadnjo postojanko pred plazom. Na navigaciji je označeno, da je tam črpalka. Nič ne izgleda, kot da je. Končno zagledava obcestno tablo “we have gas”. Cena na galon 5$. Brez premisleka plačava (v ZDA najprej plačaš, šele potem tankaš) za poln tank. Dovolj je bilo heca. Vrneva se do avta, da bova tankala, bencin ne teče. poizkuiva drugo ročko, ne teče. S strahom se dotakneva tretje in zadnje ročke, končno! Dobesedno umirava od smeha. That was fun.
PS: na desni sliki (s telefona seveda) je črpalka na skrajnem desnem delu slike.
Cene bencina so v ZDA proste, kar pomeni, da se črpalke same odločijo o ceni bencina. Cene se gibljejo od 2,3$ do 4,5 $ na galon. Le v treh primerih naj bi dosegle oz. presegle 5$.
Ker je bilo potrebno najin avto napolniti z bencinom sva našla vas in se ustavila na črpalki. Ker sva prava Gorenjca sva kaj hitro opazila, da je cena bencina narazumno draga in Luka je nekaj kilometrov (oz. milj) naprej našel še eno. Bila sva prepričana, da bo tam bencin cenejši.
Peljeva se dalje, vmes nama popolnoma zmanjka signala, bencina pa je vedno manj. Luka živčno pogleduje na števec, za nazaj nimava več dovolj bencina, pred nama je plaz (tisti plaz, kjer se bova obrnila)! Ali je črpalka pred plazom? Če ni, sva mrzla.
Prispeva v zadnjo postojanko pred plazom. Na navigaciji je označeno, da je tam črpalka. Nič ne izgleda, kot da je. Končno zagledava obcestno tablo “we have gas”. Cena na galon 5$. Brez premisleka plačava (v ZDA najprej plačaš, šele potem tankaš) za poln tank. Dovolj je bilo heca. Vrneva se do avta, da bova tankala, bencin ne teče. poizkuiva drugo ročko, ne teče. S strahom se dotakneva tretje in zadnje ročke, končno! Dobesedno umirava od smeha. That was fun.
PS: na desni sliki (s telefona seveda) je črpalka na skrajnem desnem delu slike.
Kar naju je čakalo v naslednje pol ure si bova zapomnila do konca življenja. Tako lepi razlgedi! Ko se spomniva, nama gredo v oči solze sreče. Odločitev, da se zapeljeva do konca (oz. do kamor lahko) po Highway 1 in se potem vračava do Highway 101 in prespiva v mestu Santa Cruz je bila ena najboljših!
Naletela sva na ogromno “kolonijo” morskih levov in bila sva priča kotenju malega morskega levčka. Samice morskih levov v februarju kotijo mladiče na kalifornijski obali. Takoj po kotenju jih samci znova oplodijo, nato pa do naslednjega februarja skupaj odidejo nazaj v morje. Med kotenjem za samice skrbijo samci.
Pacifiška obala je postregla z enimi najbolj osupljivih razgledov. Oblaki so se pretrgali in skozi njih je posijalo sonce.
Kar naju je čakalo v naslednje pol ure si bova zapomnila do konca življenja. Tako lepi razlgedi! Ko se spomniva, nama gredo v oči solze sreče. Odločitev, da se zapeljeva do konca (oz. do kamor lahko) po Highway 1 in se potem vračava do Highway 101 in prespiva v mestu Santa Cruz je bila ena najboljših!
Naletela sva na ogromno “kolonijo” morskih levov in bila sva priča kotenju malega morskega levčka. Samice morskih levov v februarju kotijo mladiče na kalifornijski obali. Takoj po kotenju jih samci znova oplodijo, nato pa do naslednjega februarja skupaj odidejo nazaj v morje. Med kotenjem za samice skrbijo samci.
Pacifiška obala je postregla z enimi najbolj osupljivih razgledov. Oblaki so se pretrgali in skozi njih je posijalo sonce.
Prebudila sva se v oblačnem in deževnem mestu Santa Cruz. Pot naju je vodila v 40 minut oddaljeni Silicon valley, kjer sva obiskala tehnološka velikana Google in Apple. V slednjem sva ugotovila, da je cena novega iPhona v primerjavi s slovensko mnogo cenejša, ker pa je bila Ana ravno pred nakupom novega telefona, sva se odločila, da je smiselno, če nov teledon kupi kar tu. V Apple parku, v Silicon valley.
Ker se spodobi, da se Luka kot vodja ekipe All-in.si, ki se ukvarja z implementacijo spletnih rešitev ustavi tudi na Googlu, sva si ogledala tudi Googleplex.
Prebudila sva se v oblačnem in deževnem mestu Santa Cruz. Pot naju je vodila v 40 minut oddaljeni Silicon valley, kjer sva obiskala tehnološka velikana Google in Apple. V slednjem sva ugotovila, da je cena novega iPhona v primerjavi s slovensko mnogo cenejša, ker pa je bila Ana ravno pred nakupom novega telefona, sva se odločila, da je smiselno, če nov teledon kupi kar tu. V Apple parku, v Silicon valley.
Ker se spodobi, da se Luka kot vodja ekipe All-in.si, ki se ukvarja z implementacijo spletnih rešitev ustavi tudi na Googlu, sva si ogledala tudi Googleplex.
San Francisco - Alcatraz
San Francisco - Alcatraz
V poznih popoldanskih urah sva prispela v San Francisco. Že na vpadnici v mesto naju je San Francisco začaral. Mesto je popolnoma drugačno kot Los Angeles. Kljub velikosti je ljubko, je intimno. Je mlado. Ogromni nebotičniki poslovnega predela mesta so naju pustili brez besed, prav tako pa klanci, ki smo jih navajeni z nadaljevank in filmov.
Ker sva se v SF tako lahko ustavila za manj kot 24 ur, sva mogla s časom ravnati racionalno. Najprej sva se zapeljala do Golden gate bridge-a. “Moj most”, je zakričala osupljena Ana in res! Pred nama se je razprostiral Golden gate bridge.
V poznih popoldanskih urah sva prispela v San Francisco. Že na vpadnici v mesto naju je San Francisco začaral. Mesto je popolnoma drugačno kot Los Angeles. Kljub velikosti je ljubko, je intimno. Je mlado. Ogromni nebotičniki poslovnega predela mesta so naju pustili brez besed, prav tako pa klanci, ki smo jih navajeni z nadaljevank in filmov.
Ker sva se v SF tako lahko ustavila za manj kot 24 ur, sva mogla s časom ravnati racionalno. Najprej sva se zapeljala do Golden gate bridge-a. “Moj most”, je zakričala osupljena Ana in res! Pred nama se je razprostiral Golden gate bridge.
Isti dan sva si ogledala še univerzo Berkeley in se zapeljala po večernem San Franciscu. Privoščila sva si solidno pizzo blizu najinega AirBNBja in kot bi američani rekli: “We called it a night”.
Naslednje jutro sva že zgodaj zjutraj odšla na ogled Alcatraza. Z ladjico so naju pripeljali na otok, kjer sva s pomočjo avdio vodiča, ogledom kratkega filma o Alcatrazu in seveda tudi z zelo informativnimi “park rangerji” izvedla marsikaj zanimivega.
Definitivno izkušnja vredna doživetja. Če obiščete San Francisco, potem je obisk Alcatraza “must go”.
Isti dan sva si ogledala še univerzo Berkeley in se zapeljala po večernem San Franciscu. Privoščila sva si solidno pizzo blizu najinega AirBNBja in kot bi američani rekli: “We called it a night”.
Naslednje jutro sva že zgodaj zjutraj odšla na ogled Alcatraza. Z ladjico so naju pripeljali na otok, kjer sva s pomočjo avdio vodiča, ogledom kratkega filma o Alcatrazu in seveda tudi z zelo informativnimi “park rangerji” izvedla marsikaj zanimivega.
Definitivno izkušnja vredna doživetja. Če obiščete San Francisco, potem je obisk Alcatraza “must go”.
San Francisco - Las Vegas
Kot vedno pozna se nama je mudilo v Las Vegas, kjer smo se naslednji dan ponovno srečali s parom in je bil izhodiščna točka za poporočno fotografiranje.
V SF sva zamenjala še avto. Za naslednjih nekaj dni nama je družbo delal Jeep Wrangler, ki nama je po začetnem pritoževanju da ni ravno varčen, pa tudi vožnja ni ravno udobna v primerjavi s prejšnjim, zagotovo rešil rit na vožnji v Vegas.
Iz SF do LV naj bi bilo skromnih 8 ur vožnje. Zaradi zastojev iz SF (rush hour) sva bila pozna 2 uri. Dodatni dve pa sva si nakopala z zastojem le eno uro pred LV.
Pot v Vegas poteka čez puščavo. Suh in hladen puščavski zrak se dviga, ob vetru zrak in vlaga zmrzneta in na cesti nastane poledica. Kot v blogu že omenjeno, za ceste zaradi same velikosti v ZDA ne skrbijo tako kot pri nas in tudi cestne službe niso tako hitro odzivne. Z Ano sva se med vožnjo do Vegasa izmenjevala in ravno dobro sem zadremal, ko zaslišim Ano kako vzklikne: “led”! Kakšen led si mislim, saj smo vendar sredi puščave, a že naslednjo sekundo avto zanese. Pogledam na cesto in na cesti debela, črna plast ledu. Situacija je iz mirne vožnje do kaosa eskalirala tako hitro, da še danes komaj verjameva. Mimo naju se raztrešči nekaj tovornjakov, nekaj avtomobilov zleti s ceste, Ana za volanom ne ve kje naj se ustavi, da se zamenjava. Kar na enkrat naju začne resno zanašati. Ana prvič vozi avto z avtomatskim menjalnikom, po vrhu vsega pa gre še za 2 toni težkega terenca. Nemočen opazujem, kako moja draga z mojstrstvom in talentom (in znanjem z varne vožnje Vransko) poravna avto. Čez nekaj metrov celotna cesta obstoji. Z Ano se zamenjava, med potjo okoli avta pa mi je spodrsnilo in skoraj sem pristal na riti. Avto se je komaj ustavil tudi z ročno zavoro.
Očitno sva imela srečo, saj se je izkazalo, da sva s pomočjo tega Jeepa in njegovega reduktorja lahko obvila celoten zastoj na ledu in se počasi spustila do Vegasa.
Izmučena sva ob 3.40 končno prišla v hotelsko sobo. Bilo je vredno. Soba je bila božanska, velika, udobna, prostorna. Gosposka.
San Francisco - Las Vegas
Kot vedno pozna se nama je mudilo v Las Vegas, kjer smo se naslednji dan ponovno srečali s parom in je bil izhodiščna točka za poporočno fotografiranje.
V SF sva zamenjala še avto. Za naslednjih nekaj dni nama je družbo delal Jeep Wrangler, ki nama je po začetnem pritoževanju da ni ravno varčen, pa tudi vožnja ni ravno udobna v primerjavi s prejšnjim, zagotovo rešil rit na vožnji v Vegas.
Iz SF do LV naj bi bilo skromnih 8 ur vožnje. Zaradi zastojev iz SF (rush hour) sva bila pozna 2 uri. Dodatni dve pa sva si nakopala z zastojem le eno uro pred LV.
Pot v Vegas poteka čez puščavo. Suh in hladen puščavski zrak se dviga, ob vetru zrak in vlaga zmrzneta in na cesti nastane poledica. Kot v blogu že omenjeno, za ceste zaradi same velikosti v ZDA ne skrbijo tako kot pri nas in tudi cestne službe niso tako hitro odzivne. Z Ano sva se med vožnjo do Vegasa izmenjevala in ravno dobro sem zadremal, ko zaslišim Ano kako vzklikne: “led”! Kakšen led si mislim, saj smo vendar sredi puščave, a že naslednjo sekundo avto zanese. Pogledam na cesto in na cesti debela, črna plast ledu. Situacija je iz mirne vožnje do kaosa eskalirala tako hitro, da še danes komaj verjameva. Mimo naju se raztrešči nekaj tovornjakov, nekaj avtomobilov zleti s ceste, Ana za volanom ne ve kje naj se ustavi, da se zamenjava. Kar na enkrat naju začne resno zanašati. Ana prvič vozi avto z avtomatskim menjalnikom, po vrhu vsega pa gre še za 2 toni težkega terenca. Nemočen opazujem, kako moja draga z mojstrstvom in talentom (in znanjem z varne vožnje Vransko) poravna avto. Čez nekaj metrov celotna cesta obstoji. Z Ano se zamenjava, med potjo okoli avta pa mi je spodrsnilo in skoraj sem pristal na riti. Avto se je komaj ustavil tudi z ročno zavoro.
Očitno sva imela srečo, saj se je izkazalo, da sva s pomočjo tega Jeepa in njegovega reduktorja lahko obvila celoten zastoj na ledu in se počasi spustila do Vegasa.
Izmučena sva ob 3.40 končno prišla v hotelsko sobo. Bilo je vredno. Soba je bila božanska, velika, udobna, prostorna. Gosposka.
Las Vegas
Od vseh mest se nama je najmanj v spomin vtisnil ravno Las Vegas. Morda zato, ker sva bila neznansko utrujena od prejšnjega poglavja, morda pa zato, ker naju igralnice res ne fascinirajo.
Ogeldala sva si najbolj znane hotele, šla v njihove igralnice, poizkusila srečo na avtomatih (na avtomatu, če sva iskrena) in dan je minil.
Srečala sva se s parom in skupaj smo odlšli na izvrstno večerjo.
Las Vegas
Od vseh mest se nama je najmanj v spomin vtisnil ravno Las Vegas. Morda zato, ker sva bila neznansko utrujena od prejšnjega poglavja, morda pa zato, ker naju igralnice res ne fascinirajo.
Ogeldala sva si najbolj znane hotele, šla v njihove igralnice, poizkusila srečo na avtomatih (na avtomatu, če sva iskrena) in dan je minil.
Srečala sva se s parom in skupaj smo odlšli na izvrstno večerjo.
Zion - Bryce Canyon - Lake powell - Horseshoe bend - Grand Canyon
Z Las Vegasa smo se s parom v dopoldanskih urah odpravili na poporočno fotografiranje v nacionalne parke. Prvi na sporedu je bil Zion National park. Po nekaj urah vožnje smo se preobuli v pohodne čevlje in pričeli z vzponom. Prava redkost je, da v Zionu zapade sneg in po pravici povedano bi si želela, da ga ne bi bilo, a na časovnico in vreme se žal ne da vplivati.
Z Ano nisva kaj prida hribolazca, a adrenalina ni manjkalo. Del poti v Zion je zelo strm in sploh v snegu pravzaprav visiš nad prepadom, držiš pa se le verige. Seveda je za varnost poskrbljeno z opozorilom in obvestilom o preminulih od leta 2004 (#sarcasmoff).
Zion - Bryce Canyon - Lake powell - Horseshoe bend - Grand Canyon
Z Las Vegasa smo se s parom v dopoldanskih urah odpravili na poporočno fotografiranje v nacionalne parke. Prvi na sporedu je bil Zion National park. Po nekaj urah vožnje smo se preobuli v pohodne čevlje in pričeli z vzponom. Prava redkost je, da v Zionu zapade sneg in po pravici povedano bi si želela, da ga ne bi bilo, a na časovnico in vreme se žal ne da vplivati.
Z Ano nisva kaj prida hribolazca, a adrenalina ni manjkalo. Del poti v Zion je zelo strm in sploh v snegu pravzaprav visiš nad prepadom, držiš pa se le verige. Seveda je za varnost poskrbljeno z opozorilom in obvestilom o preminulih od leta 2004 (#sarcasmoff).
Prespali smo v Bryce Canyonu na 2336 N.M.V in -23 stopinjah celzija v prijetni zaledeneli vasi. Zjutraj smo se zapeljali le nekaj minut stran v Bryce Canyon, ki je znan po svojih špičasih konicah (podobno kot mali kapniki). Na žalost špičk nismo videli, saj jih je zasul sneg in smo kar hitro odšli na pot proti Lake Powell in Horseshoe bend.
Po dveh urah vožnje smo prispeli do Lake Powell. Sonce se je nevarno bližalo obzorju in ker je bila naša želja uloviti najlepše portrete na Horseshoe bendu ni bilo časa za raziskovanje jezera. Naj omeniva, da se jezero razprostira čez 250 kvadratnih kilometrov in izbira mesta za fotografiranje ni bila ravno trivialna stvar.
Ob pogledu na fotografije pa lahko rečeva, da smo si izbrali dobro lokacijo za 15 minutno portretiranje.
Prespali smo v Bryce Canyonu na 2336 N.M.V in -23 stopinjah celzija v prijetni zaledeneli vasi. Zjutraj smo se zapeljali le nekaj minut stran v Bryce Canyon, ki je znan po svojih špičasih konicah (podobno kot mali kapniki). Na žalost špičk nismo videli, saj jih je zasul sneg in smo kar hitro odšli na pot proti Lake Powell in Horseshoe bend.
Po dveh urah vožnje smo prispeli do Lake Powell. Sonce se je nevarno bližalo obzorju in ker je bila naša želja uloviti najlepše portrete na Horseshoe bendu ni bilo časa za raziskovanje jezera. Naj omeniva, da se jezero razprostira čez 250 kvadratnih kilometrov in izbira mesta za fotografiranje ni bila ravno trivialna stvar.
Ob pogledu na fotografije pa lahko rečeva, da smo si izbrali dobro lokacijo za 15 minutno portretiranje.
Sledila je bitka s časom. Sonce se je približevalo obzorju, mi pa smo hiteli na Horseshoe bend, najbolj pričakovano lokacijo našega izleta. Poleg tega, da je bilo zaradi gradnje parkirišče prestavljeno, od parkirišča do lokacije je bilo dodatnih 10 minut peš, promet premikal po polžje.
Končno smo prispeli do enega najlepših razlgledov, ki sva jih videla do sedaj, a ni bilo časa za uživanje v zahodu. Nekako sva morala razbiti gručo Kitajcev, ki se kar niso in niso želeli premakniti z dela, ki sva ga s pomočjo Ane zmagoslavno zavzela.
Fotografije so upele, če pa si predstavljate, da nekaj metrov za objektivom pritiska na nas skupina razjarjenih Kitajcev pa je občutek zmage še slajši! Po zmagoslavju pa smo si vzeli čas za raziskovanje enega najlepših kotičkov našega sveta!
Sledil je dan vrnitve v Upland (območje blizu LA). Pred tem smo si ogledali še Grand Canyon, dan pa zaključili z nekaj portreti v puščavskem zahodu ob cesti med potjo v Upland.
Izjemni trije dnevi poporočnega portretnega fotografiranja so šli h koncu.
Sledila je bitka s časom. Sonce se je približevalo obzorju, mi pa smo hiteli na Horseshoe bend, najbolj pričakovano lokacijo našega izleta. Poleg tega, da je bilo zaradi gradnje parkirišče prestavljeno, od parkirišča do lokacije je bilo dodatnih 10 minut peš, promet premikal po polžje.
Končno smo prispeli do enega najlepših razlgledov, ki sva jih videla do sedaj, a ni bilo časa za uživanje v zahodu. Nekako sva morala razbiti gručo Kitajcev, ki se kar niso in niso želeli premakniti z dela, ki sva ga s pomočjo Ane zmagoslavno zavzela.
Fotografije so upele, če pa si predstavljate, da nekaj metrov za objektivom pritiska na nas skupina razjarjenih Kitajcev pa je občutek zmage še slajši! Po zmagoslavju pa smo si vzeli čas za raziskovanje enega najlepših kotičkov našega sveta!
Sledil je dan vrnitve v Upland (območje blizu LA). Pred tem smo si ogledali še Grand Canyon, dan pa zaključili z nekaj portreti v puščavskem zahodu ob cesti med potjo v Upland.
Izjemni trije dnevi poporočnega portretnega fotografiranja so šli h koncu.
Upland - LA - Joshua Tree National Park
Zadnje dni najinega potovanja v ZDA sva namenila izletu v Universal studios, ki ga priporočava vsem, ki boste obiskali Los Angeles. Naslednji dan sva se povzpela nad Hollywood hills, ogledala sva si znak Hollywood in Griffith observatory. Dan sva zaključila s posedanjem na Rooftop baru The Standard hotela in pitjem koktaila. Bil je prekrasen dan.
Dan zatem sva se odpravila na Walk of fame, kjer sva nič kaj slavno končala s parkirno kaznijo za vetrobranom avtomobila, ki sva jo na uradu za kazni tudi poravnala. Prava ameriška izkušnja še na morda drugačen način.
Zadnji dan pred poletom domov pa sva odšla v Joshua Tree National Park, ki slovi po svoiem unikatnem rastju, ki je posledica stičišča reke Colorado in puščave Mojave.
Upland - LA - Joshua Tree National Park
Zadnje dni najinega potovanja v ZDA sva namenila izletu v Universal studios, ki ga priporočava vsem, ki boste obiskali Los Angeles. Naslednji dan sva se povzpela nad Hollywood hills, ogledala sva si znak Hollywood in Griffith observatory. Dan sva zaključila s posedanjem na Rooftop baru The Standard hotela in pitjem koktaila. Bil je prekrasen dan.
Dan zatem sva se odpravila na Walk of fame, kjer sva nič kaj slavno končala s parkirno kaznijo za vetrobranom avtomobila, ki sva jo na uradu za kazni tudi poravnala. Prava ameriška izkušnja še na morda drugačen način.
Zadnji dan pred poletom domov pa sva odšla v Joshua Tree National Park, ki slovi po svoiem unikatnem rastju, ki je posledica stičišča reke Colorado in puščave Mojave.
Za konec
Za konec naj strneva le še nekaj misli. Izjemno hvaležna sva, da sva lahko danes napisala tale blog. Fotografiranje poroke tako daleč je bila ena najboljših izkušenj, ki sva jih dobila ne le kot poročna fotografa, ampak tudi nasploh. Izkušnja nama je dala drug pogled dojemanja sveta, kulture in nama pokazala popolnoma drugo dimenzijo časa, razdalje, velikosti, kulture, kulturnih razlik, ekonomije, trga poročne fotografije in še mnogo več.
Vesela, da sva fotografiranje lahko združila z odkrivanjem zahodne obale ZDA in kot sem zapisal na Instagramu – ta izkušnja naju je pustila lačna in odločena sva, da se vrneva – po še.
Prepričana sva, da se z dobrim delom, vztrajnostjo in jasnim ciljem pride tja, kamor si želiva. Ne le lokacijsko, temveč v smislu uspeha.
Za zaključek pa le še ta misel. Sreča je na strani pogumnih, uspeh je na strani vztrajnih.
Upava, da ste uživali v prebiranju najinih dogodivščin, res pa bova vesela, če ta zapis delite tudi s svojimi prijatelji na socialnih omrežjih.
Do naslednjič,
Luka in Ana
Za konec
Za konec naj strneva le še nekaj misli. Izjemno hvaležna sva, da sva lahko danes napisala tale blog. Fotografiranje poroke tako daleč je bila ena najboljših izkušenj, ki sva jih dobila ne le kot poročna fotografa, ampak tudi nasploh. Izkušnja nama je dala drug pogled dojemanja sveta, kulture in nama pokazala popolnoma drugo dimenzijo časa, razdalje, velikosti, kulture, kulturnih razlik, ekonomije, trga poročne fotografije in še mnogo več.
Vesela, da sva fotografiranje lahko združila z odkrivanjem zahodne obale ZDA in kot sem zapisal na Instagramu – ta izkušnja naju je pustila lačna in odločena sva, da se vrneva – po še.
Prepričana sva, da se z dobrim delom, vztrajnostjo in jasnim ciljem pride tja, kamor si želiva. Ne le lokacijsko, temveč v smislu uspeha.
Za zaključek pa le še ta misel. Sreča je na strani pogumnih, uspeh je na strani vztrajnih.
Upava, da ste uživali v prebiranju najinih dogodivščin, res pa bova vesela, če ta zapis delite tudi s svojimi prijatelji na socialnih omrežjih.
Do naslednjič,
Luka in Ana
